Dalije: živahna Mehika na naših gredah

Dalije: živahna Mehika na naših gredah

DalijeČeprav so dalije dobro poznali že Azteki, ki so jih gojili tako za okras kot tudi za prehrano, jih je zahodni svet odkril šele okrog leta 1650. V tem času je Francisco Hernandez objavil svoje risbe rastlin, ki jih je opazil na svojem potovanju po Mehiki. Šele okrog leta 1790 pa je rod dobil svoje ime po švedskem botaniku in Linnejevem učencu – Andersu Dahlu. Prvo odkrito vrsto so poimenovali Dahlia juarezii. Zanjo so bili značilni enostavni cvetovi s svetlo rdečimi cvetnimi listi. Že čez 40 let so dalije opazili tudi vrtnarji, ki so jih začeli z zanimanjem gojiti in križati. Iz relativno malega števila vrst (rod obsega nekje okrog 40 različni vrst), se je v teh 200 letih izoblikovalo na tisoče različnih sort. Slednji ponujajo neverjetno pestrost cvetov, tako v barvi kot tudi v velikosti in obliki. Dalije pa se lahko močno razlikujejo tudi v velikosti, saj lahko najdemo pritlikave sorte visoke samo 30 cm kot tudi orjakinje, ki dosežejo do 2,5 m višine.

Kje dalije najbolje uspevajo

Dalije najbolje uspevajo na polnem soncu in dobro odcednih tleh. Če želimo zgodnejše cvetenje, zgodaj aprila gomolje posadimo v lonce. Lonce zalivamo in ob prvih znakih poganjkov postavimo na sončno mesto. S presajanjem oz. sajenjem na vrt je potrebno počakati do zadnje zmrzali. Pred presaditvijo izkopljemo 15-20 cm globoko luknjo in ob njo namestimo podporne palice. Podporo je bolje postaviti še preden smo posadili rastline, saj bi lahko kasneje poškodovali korenine ali gomolje. Gomolj postavimo vodoravno v sadilno jamo in jo zapolnimo z zemljo. Če dalije nismo predhodno gojili v loncu, se prvi znaki poganjkov pojavijo nekje po dveh tednih. Ob sajenju lahko rastline tudi že pognojimo, ponovno pa dalije pognojimo v mesecu juliju.
Za bogato cvetenje redno odstranjujte odcvetele cvetove. Najbolje je, če to storite vsak dan. S tem boste preusmerili energijo rastline v tvorbo novih cvetov in podaljšali sezono cvetenja. Za dodatno spodbudo k obilnemu cvetenju lahko rastlino preko rastne sezono gnojite z gnojilom, ki vsebuje veliko fosforja. Pri sortah z velikimi cvetovi lahko odstranjujemo stranske cvetne brste (enako kot pri čajevkah). S tem omogočimo boljšo prehranjenost glavnega cveta in posledično velike in lepše cvetove.

DalijePrezimovanje dalij

Po propadu rastline ob prvem mrazu odstranimo odmrle poganjke, gomolje pa pustimo v zemlji še dodaten teden ali dva. Gomolje nato previdno izkopljemo, odstranimo čim več prsti in jih pustimo, da se posušijo (1-2 dneva). Gomolje nato skladiščimo v vermikulitu ali lesnih opilkih pri 5-10°C.

Dalije nimajo veliko sovražnikov

Med škodljivci na dalijah največ škode naredijo polži, ki radi obžirajo mlade poganjke. Drugi pogosti škodljivci na dalijah so še listne uši in pršice. Slednje povzročijo rumenenje in propad listov, ki jih poškodujejo s svojim sesanje. Za razliko od polžev, ki ljubijo vlago pa se pršice razmnožijo predvsem v vročem in suhem vremenu. Med boleznimi pa lahko najdemo predvsem različne glivne okužbe kot sta npr. siva plesen in dalijina snet.

DalijeŠe nekaj nasvetov za kombiniranje

Dalije polepšajo vsako gredo s svojimi živahno obarvanimi cvetovi. Dodaten bonus pa je tudi njihova izredno dolga sezona cvetenja, saj bodo na ustreznem rastišču cvetele vse do prve zmrzali. Dalije zelo enostavno kombiniramo z drugimi rastlinami, k čemur pomaga tudi to, da imamo pri dalijah sortno raznolikost, ki zapolni prav ves razpon od pritlikavih pa do visokih trajnic, zaradi česar je kombiniranje resnično enostavno. Kaktus in polkaktus dalije se npr. krasno podajo k enostavnim cvetovom nebinovk kot npr. rudbekijam, slamnikom in kokardam. Za kombinacijo s temi rastlinami poskusite posaditi sorte dalij, ki zacvetijo v oranžnih, rumenih ali rdečih tonih. Za nekaj kontrasta pa lahko posadite dalije z baklastimi lilijami (Kniphofia) ali ostrožniki (Delphinium), ki bodo pognali svoja navpična socvetja nad cvetovi dalij. Bogati cvetovi dalij se lepo podajo tudi k srednje velikim ali visokim okrasnim travam kot sta npr. anemantela (Anemanthela lessoniana – prej Stipa arundinacea) in miskant (Miscanthus sinensis).
Poleg podeželskega vrta, dalije svoje mesto zaslužijo tudi na vrtu, ki ga preveva tema tropske eksotičnosti. Njihovi živahni cvetovi bodo dodali nekaj barve med velike liste tropskih rastlin. Še posebej se dalije podajo k listom prezimno trdnih bananovcev in facije. Uporabite sorte, ki bodo cvetele s temno rdečimi, oranžnimi, rumenimi ali izrazito rožnatimi cvetovi. Kombinirajte jih tudi s kozmejami in kanami.

Afriška lilija poživi poletne terase

Afriška lilija poživi poletne terase

Afriška lilijaAfriške lilije prihajajo kot že ime pove iz Afrike. V nasprotju s svojim imenom pa jih ne prištevamo k pravim lilijam (rod Lilium), temveč gre za majhen samostojen rod Agapanthus, ki zaobjema po različnih avtorjih med šest in deset vrst afriških lilij. Natančneje so afriške lilije doma v Južni Afriki, kjer jih veliko najdemo v goratih predelih. Čeprav imajo prizvok eksotičnosti in z njo povezane neodpornosti, so v svojem naravnem okolju izpostavljene hladnim zimam in sušnim razmeram, nekatere pa celo rednim požarom v finbosu (tj. južnoafriška rastlinska združba rastlin, ki jo redno preoblikujejo naravni požari).

Najpogostejše gojene vrste

Na vrtovih najpogosteje najdemo vrsto Agapanthus africanus (sinonim A. umbellatus), ki so jo v Evropo prinesli že v 17. stoletju. Poleg botanične vrste najdemo še številne sorte, ki lahko poleg v naravni svetlo modri barvi, zacvetijo tudi z belimi ali temno modrimi cvetovi. Poleg cvetov pa najdemo tudi sorte z barvitimi listi. Afriško lilijo lahko na vrtu uporabimo kot solitar v okrasnem loncu, ali pa jo kombiniramo z drugimi rastlinami, pri čemer nam pomaga dejstvo, da je modro barvo izredno enostavno kombinirati. Pri tem lahko uporabimo že kar klasično kombinacijo z rumeno in afriško lilijo zasadimo npr. v kombinaciji z rumeno cvetočimi montbrecijami. Afriško lilijo pa lahko uporabite tudi kot kontrast rdeči barvi in jo posadite v kombinaciji z rdeče cvetočimi kanami, kloščevcem (Ricinus) in dalijami.

Afriška lilija potrebuje le malo nege

Afriška lilija z belimi cvetoviKo se boste odločali za nakup afriških lilij, se je najbolje odločiti za rastline, ki že cvetijo. Razlog je v tem, da so rastline vzgojene iz semen, zelo variabilne. Z izbiro cvetoče rastline pa ne bo nobenega dvoma več, kakšni bodo cvetovi, ki jih bo pognala vaša afriška lilija. Izjema od zgornjega priporočila so znane sorte afriških lilij, ki jih ne namnožujejo s semeni, temveč z delitvijo materinskih rastlin ali s celičnimi kulturami. Tako pridobljene rastline so kloni matične rastline in si z njimi delijo tudi enake lastnosti.
Pri izbiri rastlin pa bodite pozorni tudi na znake virusnih obolenj. Slednje boste lahko prepoznali po svetlejših pegah in linijah na listih. Listi so pogosto tudi deformirani in imajo nazobčane robove.
Afriške lilije potrebujejo s hranili bogata tla in sončno rastišče. Vsako pomlad rastlini dodajte zrel kompost ali nekaj mineralnega gnojila, s čimer si boste zagotovili izdatno cvetenje. Slednje lahko spodbudite tudi tako, da rastlino posadite v lonec manjšega premera. Afriške lilije, ki rastejo na majhnem prostoru, s stisnjenimi koreninami, bodo navadno bolje cvetele kot rastline, ki jim boste zagotovili preveč prostora. Ko boste rastlino presadili v večji lonec, vedno uporabite le malenkost večji lonec. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo rastlina potrebovala celo do dve leti, da bo ponovno zacvetela.
Afriške lilije, ki se na rastišču dobro počutijo, se bodo veselo razraščale, zaradi česar boste lahko vsakih nekaj let rastline razdelili. Delitve se lotite spomladi tako, da rastlino izkopljite in otresite korenine. Rastlino razdelite z ostro lopato ali parom vil, nato pa jih posadite v ustrezne (ne prevelike) lonce.

Nove rastline lahko vzgojimo iz semen

Vsi navdušenci nad afriškimi lilijami lahko poskusite vzgojiti nove rastline tudi iz lastnih semen. Nič ni lepšega od nege mladih rastlinic in prijetnega pričakovanja prvih cvetov. Za vzgojo kalic afriških lilij naberite semena, ko bodo semenske glavice začele rjaveti in se bodo začele odpirati. V kolikor vas bo preganjalo hladno vreme, lahko poberete tudi zelene semenske glavice in jih vskladiščite v papirnate vrečke. Semena čim prej nežno posejte na univerzalen substrat in ga prekrijte z grobim peskom. Naslednjo pomlad kalice razdelite v posamezne lončke. Z nekaj sreče boste lahko prve cvetove občudovali že prihodnjo sezono.

Cvetoče čebulnice lahko občudujemo tudi v naravi (1. del)

Cvetoče čebulnice lahko občudujemo tudi v naravi (1. del)

Cvetoče čebulnice - vetrnice

Med 120 vrstami vetrnic (rod Anemona), ki ga sestavljajo zelnate trajnice z rizomi in gomolji, najdemo tudi nekaj prekrasnih domačih predstavnikov. Med slednjimi sta najpogosteje opaženi podlesna vetrnica (A. nemorosa) in trilistna vetrnica (A. trifolia). Obema vrstama najbolj ustrezajo nekoliko vlažna in z organsko snovjo bogata tla. Podlesna vetrnica vsako pomlad pod še neolistanimi drevesi pričara prekrasne bele preproge, ki spominjajo na pozno zapadli sneg. Njena sorodnica trilistna vetrnica se na prvi pogled skoraj ne razlikuje od podlesne. Svoje bele cvetove pa bo odprla šele maja, zaradi česar je odlična v kombinaciji s podlesno vetrnico, saj boste tako podaljšali čas cvetenja vetrnic.
V kolikor bi želeli drugačno barvo imate na voljo tudi rožnato obliko A. nemorosa ‘Robinsoniana’ ali pa rumeno cvetočo zlatično vetrnico (A. ranunculoides). Zlatična vetrnica je še ena izmed naših avtohtonih vrst vetrnic, ki je ime dobila zaradi podobnosti z zlatico. Podrobnejši pogled pa hitro pokaže razlike, saj v primerjavi z zlaticami vetrnice nimajo cvetne čaše, stebelni listi pa so zbrani v vretencu. Za nekoliko nežnejšo rumeno barvo izberite križanec med podlesno in zlatično vetrnico – Anemone × lipsiensis.

Jarica – zgodnje sonce na vaši gredi

Poleg vetrnic pa v naših gozdovih in travnikih najdemo še različne druge zlatičevke z gomolji. V zadnjem času na vrtovih povsem neupravičeno redko najdemo jarico (Eranthis hyemalis). Njeni cvetovi lahko poženejo na prosto že v februarju, ko so tla še prekrita s snegom. Včasih s svojimi cvetovi celo prehiti klasične znanilce pomladi – zvončke. Čeprav jarico najdemo v Evropi vse od južne Francije do Bolgarije, je v Sloveniji sorazmerno redka. Našli jo boste na pobočjih Velikega Koprivnika in Velikega Javornika v Bohorskem pogorju, kjer obstajajo avtohtone populacije. Na ostalih rastiščih pa je njena prisotnost najverjetneje posledica pobega iz vrtov.

Čudovite elegantne lilije

V naših hribih lahko konec vsake pomladi občudujemo še druge cvetoče čebulnice. Med te spadajo tudi predstavniki rodu lilij (Lilium). Najbolj razširjena med lilijami je verjetno brstična lilija (L. bulbiferum), ki jo lahko opazite na številnih rastiščih nad 500 m nadmorske višine. Brstična lilija je med avtohotnimi lilijami po obliki svojih cvetov še najbolj podobna gojenim sortam. Poleg prekrasnih živo oranžnih cvetov, boste lahko na gosto olistanemu steblu opazili v zalistju zarodne brste, po katerih je lilija dobila ime. Še prekrasnejša pa je seveda turška lilija (L. martagon). Kot večina lilij tudi turška lilija združuje vse lastnosti, ki si jih pri rastlini sploh lahko zaželimo – čudovito elegantno obliko, živahne cvetove in čudovite dišave. Na zadovoljni turški liliji lahko tako na do 2 m visokih poganjkih občudujemo do 50 rožnato-škrlatnih cvetov posejanih s črnimi pegami. Čeprav so zaradi naravne variabilnosti cvetovi lahko obaravani vse od belkasto rožnate do skoraj črne pa pri vseh turških lilijah najdemo značilno nazaj zavite cvetne liste, ki daje cvetu obliko turškega turbana. V Sloveniji poleg turške lilije najdemo še eno vrsto lilij s podobno oblikovanimi cvetovi – kranjsko lilijo (L. carniolicum) ali zlato jabolko, ki zacveti v rumeno-oranžni barvi.

Spregledano ptičje mleko

Med ljubitelji rastlin in še bolj očitno tudi med vrtnarji spregledane cvetoče čebulnice spadajo v rod Ornithogallum (ptičje mleko). Med najbolj pogostimi je kobulasto ptičje mleko (O. umbellatum), ki ga boste našli na številnih travnikih in celo mestnih zelenicah. Ob podrobnejšem ogledu rastline, boste opazili čar njenih belih zvezdastih cvetov, ki zaradi dolgih pecljev navidezno visijo v zraku. Na vrtu je pričje mleko odlična izbira za naturaliziranje na trati, poskusite pa lahko tudi kombinacijo ptičjega mleka s srebrnimi listi pelina (Artemisia).

Cvetoči ognjemeti okrasnih lukov

Še ene starlete sveta čebulnic so predstavniki rodu lukov (Allium). Vsi luki so večinoma podobni med seboj – enostavno neolistano steblo, ki požene med listno rozeto in nadnjo dvigne čudovito socvetje, a kljub temu ima vsak svojo posebno lastnost, ki ga napravi povsem edinstvenega. Najbolj znan je seveda čemaž (A. ursinum), ki ga številni vsako leto nabirajo kot začimbo (kljub možnosti, da se ga po nesreči zamenja za bolj strupene čebulnice kot sta npr. šmarnica in jesenski podlesek). Čeprav ste morda v skušnjavi, da bi si čemaž posadili kar na vrt pa se temu raje odpovejte. Čemaž bo precej hitro prerasel grede, saj se vsaka čebulica obda s številnimi zarodnimi čebulicami, ki jih težko odstranimo, ko rastlina postane problem.
Precej bolj ugleden je oblasti luk (A. sphaerocephalon), ki poleti zacveti po kraških travnikih. Njegova tanka cvetna stebla nosijo hruškasto oblikovano socvetje. Slednje je najprej dvobarvno – zeleno s škrlatno kapo, kasneje pa se škrlatna barva razleze po celotnem socvetju. Na vrtu ga kombinirajte z višjimi travami ali kot nadaljevanje cvetne sezone makov.

Perunike lahko popestrijo tudi zimsko sivino

Perunike lahko popestrijo tudi zimsko sivino

Cvet smrdljive perunikeDecember je na vrtu precej dolgočasen mesec. Razen, če ste seveda božično drevo, za katero je decemberski čas eno samo praznovanje 🙂 Podobno kot sorazmerno dolgočasni iglavec pa lahko tudi eden izmed najmanj opaznih predstavnikov perunik popestri ravno čas zgodnje zime. Govorimo seveda o neposrečeno poimenovani smrdljivi peruniki (Iris foetidissima). Smrdljiva perunika je svoje ime dobila po vonju, ki se razvije, če zdrobimo njene liste in sama po sebi ne oddaja neprijetnega vonja. Odlična je za popestritev senčnih gred, vključno s prostori pod večjimi drevesi, kjer preživijo le redke rastline.

Perunika z živahnimi plodovi

Smdrljive perunike so preko leta nekoliko neopazne, saj poženejo temno zelene liste in svinčeno-modrikaste cvetove. Vsa njihova barvitost pride do izraza šele v zimskem času, ko se odpro njihovi stroki. Takrat se na plano prikažejo živahno oranžno obarvani plodovi, ki bodo popestrili vsak senčni prostor in v zimsko sivino vlili nekaj barve.

Še lepše so vzgojene sorte

plodovi smrdljive perunikePoleg botanične vrste so gojitelji vzgojili tudi nekatere sorte smrdljive perunike, ki so bolj zanimive na pogled. Sorta ‘Variegata’ požene prekrasne liste, ki jih popestrijo kremasto beli robovi. Varieteta I. foetidissima var. citrina pa je izgubila nekaj škrlatnega barvila, zaradi česar zacveti s prekrasnimi kremasto rumenkastimi cvetovi z nekaj slezenaste barve. Obstaja tudi belo cvetoča oblika, pri kateri so belo obarvani tudi njeni plodovi. Slednji lepo krasijo stroke in spominjajo na nize belih biserov.
Vsi ljubitelji vzgoje lastnih rastlin lahko pri tej peruniki resnično uživajo, saj so njeni potomci precej raznoliki. Za še večjo raznolikost poskusite na isti gredi gojiti tako botanično vrsto kot rumeno cvetočo obliko.

Imate izkušnje s to prekrasno peruniko? Delite jih z nami na naši Google+ ali Facebook strani.

Oblasti luk popestri grede in vaze

Oblasti luk popestri grede in vaze

Oblasti luk Jesen je odličen čas za premlevanje in razmišljanje o letošnjih vrhuncih in padcih na vrtu. In rastlina, ki me do sedaj še nikoli ni razočarala je oblasti luk (Allium sphaerocephalon). Ta okrasna čebulica je neverjeten dodatek za mešano gredo ali gredo za rezano cvetje in celo za okrasne lonce. Oblasti luk je prekrasna elegantna trajnica s stebli, ki se dvignejo do 90 cm visoko. Vsako cvetno steblo se zaključi z zelenim socvetjem, ki se bo počasi od vrha navzdol prebarvalo v temno škrlatne tone.

Kje se bo oblasti luk najbolje počutil?

Podobno kot drugi okrasni luki, se bo tudi oblasti luk najbolje počutil na sončnem rastišču in dobro odcednih tleh. Sajenje je precej preprosto (kot pri večini okrasnih čebulnic) – čebulice posadimo 5-10 cm globoko in jih zakrijemo s prstjo. Sploh ne bi moglo biti enostavneje, kaj ne? Najboljši čas je navadno med koncem septembra in začetkom novembra.

Kombiniranje na gredi in v vazi

allium_sphaerocephalum_2Za odličen učinek posadite 10-15 čebulic v skupini in jih kombinirajte s trajnicami kot sta npr. mačja meta (Nepeta ‘Walker’s Low’) ali krvomočnica (Geranium ‘Havana Blue’). Prekrasna oblika socvetij oblastega luka in struktura nežnih cvetnih stebel bo najbolje prišlja do izraza, če jim boste za ozadje namenili kakšno višjo trajnico ali srednje visoko grmovnico.
Oblasti luki se odlično obdržijo tudi v vazah. Da bi preprečili razvoj vonja po čebuli, redno menjavajte vodo ali pa v vazo kapnite kapljico belila.
Zaradi dolgih ravnih cvetnih stebel, je oblasti luk odličen dodatek za šopke, v katerih ga lahko zelo enostavno kombiniramo z vrtnicami ali dalijami.

Razmnoževanje rastlin

Oblaste luke lahko namnožite iz zarodnih čebulic, ki poženejo ob materinski čebulici. Zarodne čebulice odstranite v fazi mirovanja in jih jeseni posadite v zemljo.
Za namnoževanje pa lahko uporabite tudi semena, ki se razvijejo po cvetenju, vendar so tako pridobljene rastline pogosto različne od materinske rastline.

 

 

Pozimi poskrbite za ptice na vrtu

Pozimi poskrbite za ptice na vrtu

Čeprav so si ptice popolnoma sposobne poiskati hrano tudi med zimskim obdobjem pa je prijetno, če jim lahko pri tem pomagamo. Seveda pa na hranjenje ptic daje tudi veliko priložnosti, da jih pobliže spoznamo in opazujemo. Sledenje je še posebej dobrodošlo pri otrocih, s katerimi lahko skupaj pripravite ptičjo pičo. S hranilnicami lahko ptice tudi nekoliko navadimo na okolje na vašem vrtu, ki ga bodo preko poletja tako večkrat obiskale.

Kako jih hranimo?

Ptice lahko začnete hraniti že pozno v jeseni, ko je v naravi prisotna snežna odeja in se nočne temperature spustijo pod ničlo. Ptice hranite redno vse do daljše otoplitve. Krmilnice redno preglejujte in počistite – odstranite ostanke ptičje hrane in po potrebi tudi iztrebke.

S čim hranimo ptice?

Za zrnojede ptice je najlažje, če kupite že pripravljeno hrano, ki je navadno mešanica sončničnih semen, prosa in semen konoplje. Kosu in taščici pa nastavite koščke jabolka in/ali rozine.

Hranilnica v obliki želoda

Za hranjenje lahko uporabite tudi lojne pogače, ki jih naredite iz mešanice loja in semen.

Slednje lahko pripravite tudi s svojimi otroci. Navodila za pripravo lojne pogače in druge aktivnosti z otroci lahko najdete tudi v knjigi Otroci in vrt.

Za hranjenje z lojno pogačo lahko uporabite naše hranilnice v obliki želoda.

 

Jesenski podlesek – jesenska zvezda vrta

Jesenski podlesek – jesenska zvezda vrta

Jesenski podlesek - Svet čebulicVerjetno najbolj znana jeseni cvetoča čebulnica je jesenski podlesek. Čeprav mu nekateri napačno pravijo tudi jesenski žafran, gre za povsem drugo skupino jeseni cvetočih rastlin. Jesenski podleski začnejo odpirati svoje cvetove med sredino septembra in začetkom novembra. Cvetovi so veliki in čašasti ter poženejo neposredno iz tal, saj listi odmrejo že pred koncem poletja. Navdušeni vrtnarji so vzgojili že pestro paleto sort v različnih odtenkih rožnate ali bele barve.

Kako uspemo z jesenskim podleskom

Čebulice posadite v dobro odcedna, vendar vlažna tla. Za ustrezno strukturo tal v sadilno jamo dodajte veliko organske snovi. Za sajenje izberite rastišče, ki ni izpostavljeno močnemu opoldanskemu soncu, a kljub temu prejme veliko popoldanske svetlobe. Jesenski podlesek bo zacvetel tudi v senci, vendar bo cvetov manj.
Čebulice lahko sadite med sredino poletja in začetkom septembra, ko rastlina še ne cveti. Posadite jih približno 7-10 cm globoko. Preko zime jih nekoliko pokrijte s kompostom, zgodaj spomladi pa še pognojite z mineralnim gnojilom.
Odlična stran jesenskega podleska je, da bo cvetel ne glede na to kje se čebulice nahaja, zaradi česar ga lahko uporabite tudi za okras v stanovanjih. Postavite jih v skupini v stekleno posodo na sončno mesto in uživali boste lahko do dva tedna cvetočih podleskov.

Odlični sosedi za jesenski podlesek

Nežni beli cvetovi jesenskega podleska Colchicum speciosum ‘Album’ se odlično podajo v družbo temačnih listov kačje brade (Ophiopogon planiscapus ‘Nigrescens’) in hojher (izčrpen članek o slednjih). Rožnato cvetoče jesenske podleska pa posadite skupaj z rastlinami s srebrnkastimi listi, kot je npr. pelin Artemisia stellaria. Za enkraten učinek jih posadite neposredno v grobi pesek.
Za ozadje izberite grmovnice kot so npr. ruj in različne hortenzije.

Previdno z listi

Rastlino se izkorišča tudi za zdravilne namene, saj vsebuje alkaloid kolhicin, ki pa je lahko usoden za nabiralce čemaža. Jesenski podlesek in čemaž namreč uspevata na enakih rastiščih in spomladi poženeta sorazmerno podobne liste. Ob nabiranju čemaža nas lahko premočan vonj, ki se sprošča ob nabiranju zavede in naberemo tudi liste jesenskega podleska. Slednji so zaradi visoke vsebnosti alkaloida kolhicina zelo strupeni.

Kako uspeti z vitezovo zvezdo (amarilisom)

Kako uspeti z vitezovo zvezdo (amarilisom)

Vitezova zvezdaVitezove zvezde so priljubljen zimski okras. Pogosto jih imenujemo tudi amarilis, čeprav gre v resnici za drugo skupino rastlin (rod Hippeastrum). Z nekaj preprostimi namigi, si lahko zagotovite, da vam bodo te prekrasne čebulnice cvetele leto za letom.

Kako posadimo vitezovo zvezdo?

Vitezova zveda ni prezimno trdna, zaradi česar jo moramo gojiti v prostorih, ki niso izpostavljeni temperaturam pod 0ºC. Za sajenje izberite lonec, ki je le nekoliko širši od čebulice in jo zakopljite v substrat tako, da bosta dve tretjini čebulice gledali iz substrata. Pred samim sajenjem lahko čebulico za kakšno uro namočite v mlačno vodo, s čimer boste spodbudili prehod iz mirovanja. Posajeno čebulico nato prenesite v sončen prostor, v katerem je temperatura okrog 20ºC.
Takoj po sajenju čebulico zalivajte le, ko boste opazili, da se je subtrat nekoliko izsušil. Šele, ko bo rastlina začela poganjati prve liste, začnite z rednejšim zalivanjem. Pri tem pazite, da substrat nikoli ne bo povsem izsušen.

Za lepše cvetove

Vitezova zvezda zacveti na koncu dolgega cvetnega stebla, ki se navadno ukrivlja proti svetlobi. Slednje lahko skazi videz rastline, slednja pa se zaradi velikih cvetov lahko tudi prevrne. Da preprečite ukrivljanje stebla začnite takoj, ko opazite prve znake rasti, lonec vrteti. Vsak dan ga zasučite le nekoliko, s čimer boste preprečili nagibanje stebla prosti viru svetlobe. Po potrebi steblo tudi podprite. Slednje je priporočljivo predvsem pri sortah z velikimi cvetovi, ki lahko zaradi svoje teže prevrnejo rastlino.
Med cvetenjem vitezovo zvezdo prenesite preko noči v hladen prostor s temperaturami pod 18ºC, kar bo podaljšalo čas cvetenja. Za podaljšanje časa cvetenja lahko cvetovom tudi odstranite prašnice, vendar bo to delovalo le, če jih odstranite še preden dozorijo.

Kako poskrbimo za ponovno cvetenje

Po zaključenem cvetenju rastline vsak teden pognojite z mineralnim gnojilom. Preko poletja rastlino prenesite na prosto ali pa jo postavite v rastlinjak. Na vrtu ji namenite sončen prostor, vendar po potrebi rastlino zasenčite pred premočnim soncem, ki bi lahko ožgalo njene liste.
Pozno septembra vitezovo zvezdo prenesite v sončen prostor, v katerem temperature ne presežejo 15ºC. Nehajte jo gnojiti in zalivati, s čimer bo prešla v fazo mirovanja. Po 8-10 tednih odstranite preostale liste in zamenjajte 2,5-5 cm substrata v loncu. Po zaključenemu obdobju mirovanja lahko ponovno začnete z zalivanje. Za cvetenje okrog božiča je potrebno rastline prebuditi v mesecu oktobru.
Vsake 2-3 leta rastlino presadite v svež substrat, za kar je najprimernejši čas med januarjem in marcem (takoj po cvetenju).

Težave vitezovih zvezd

V kolikor vaša vitezova zvezda letos ni zacvetela je lahko vzrok v preveč senčnem rastišču ali prevelikemu izsuševanju med fazo rasti. Namenite ji sončno mesto in pazite, da se substrat nikoli povsem ne izsuši in zagotovo boste lahko kmalu občudovali krasne cvetove.
Vitezove zvezde lahko napadejo tudi različne glivne bolezni ali škodljivci kot je npr. narcisina muha.

Pestra izbira

Navdušenci na vitezovimi zvezdami so vzgojili že široko izbiro sort. Klasična izbira so velikocvetne sorte z enojnimi ali polnimi cvetovi kot je npr. sorta ‘Lady Jane’. Za navdušence  so na izbiro tudi različne sorte vzgojene iz vrste H. cybister z nenavadnimi cvetovi, ki spominjajo na orhideje. Zbiratelji pa lahko izbirajo tudi med nekaterimi botaničnimi vrstami, ki se jih lahko uspešno goji v stanovanjih ali rastlinjakih (npr. H. vittatum, H. roseum, H. equestre).

Za nekaj prekrasnih fotografij poglejte našo Google+ ali Facebook stran:

Pisana zima – čebulnice enostavne za siljenje

Pisana zima – čebulnice enostavne za siljenje

Bela narcisa - siljenje čebulnicZimsko presenečenje

Okrasne čebulice so lahko odlično darilo za prijatelje ali družino, ki jim popestrijo zimsko sivino. Pri tem lahko rastline zelo enostavno silite tudi sami (podrobnejša navodila za siljenje čebulic).
Pri vseh vrstah okrasnih čebulnice boste morali posajene čebulice izpostaviti nizkim temperaturam, potem pa jih prenesti v toplejši prostor, kjer bosto pognale cvetna stebla. Za piko na i poiščite v lokalni vrtnariji ali spletnih trgovinah še kakšen lep okrasni lonček in darilo bo pripravljeno.

Narcise

Narcise so zelo enostavne za siljenje. Potrebujejo približno 14 tednov izpostavitve nizkim temperaturam. Zatem jih prestavite v toplejši prostor, kjer bodo po 4-6 tednih zacvetele. Bele narcise (Narcissus tazetta) bodo potrebovale manj časa, saj jim bo dovolj tri tedne nizkih temperatur. Nato bodo potrebovale še tri tedne, da odprejo svoje cvetove.
Za siljenje izberite sorte: ‘Avalanche’ z belimi cvetovi in rumeno čašico, ‘Bridal Crown‘ z večcvetnimi cvetovi, belo narciso ‘Grand Soleil d’Or‘ z rumenimi cvetovi z oranžno čašico (ja smešno, da je to bela narcisa, a ne?) ali pritlikavo narciso ‘Tete-a-Tete‘.

Perunike

Perunike potrebujejo 13-15 tednov nizkih temperatur, nato pa jih lahko prenesemo v hladno sobo ali rastlinjak. Šele, ko boste opazili prve znake poganjkov, rastlino prenesite v toplejši prostor. Za perunike je v stanovanju najbolje izbrati nekoliko hladnejše mesto, saj bodo cvetovi pri višjih temperaturah prekmalu oveneli.
Za siljenje perunik izberite vrste in sorte kot so npr.: I. danfordiae z rumenimi cvetovi, I. reticulata ‘Harmony’ z mornarsko modrimi cvetovi, I. reticulata ‘Katharine Hodgkin’ z rumeno-modrimi cvetovi ali I. reticulata ‘Natascha’ z belimi cvetovi z nekaj modrega pridiha.

Hrušice - siljenje čebulnicHrušice

Za siljenje čebulice hrušic za 14 tednov izpostavite nizkim temperaturam. Ko opazite prve znake rasti, jih lahko prenesete v topel, vendar ne vroč prostor. Odlična lastnost hrušic je, da jih lahko kar pustite v loncu in jih naslednje leto ponovno silite. Odcvetele rastline postavite na sončen prostor na prostem, kjer bodo počakale na pomlad.
Za siljenje uporabite sorte: M. armeniacum ‘Blue Spike’, ki poveže veliko modrih cvetov, M. armeniacum ‘Valerie Finnis’ z vodeno modrimi cvetovi ali M. botryoides ‘Album’ z elegantnimi belimi cvetovi.

Zvončki

Prav tako odlična izbira za siljenje so zvončki. Za siljenje potrebujejo 14-16 tednov nizkih temperatur. Tudi pri zvončkih počakajte na prve znake rasti, nato pa jih prenesite v hladen prostor. Po cvetenju lonce postavite na prosto in počakajte, da bodo poganjki odmrli.
Za siljenje zvončkov uporabite: G. elwesii ‘Atkinsii’, ki požene dolge ozke cvetove, naš domači zvonček G. nivalis oz. njegovo obliko s polnimi cvetovi (G. nivalis pleniflorus) ali sorto ‘S. Arnott‘ z velikimi cvetovi.

Ste že zasadili svoje čebulice za zimske cvetove? Ne pozabite nam povedati na naši Google+ ali Facebook strani.

Acidantera: Vzhodno afriška kraljica – čebulica leta 2014

Acidantera: Vzhodno afriška kraljica – čebulica leta 2014

Gladiolus callianthus AcidanteraKraljica vzhodne Afrike

Okrasna čebulica leta 2014 je postala acidantera (Acidanthera bicolor oz. Gladiolus callianthus). Acidantera je trajnica s koreniko in izvira iz vzhodne Afrike, kjer jo v naravi najdemo od Etiopije pa vse do Malavija. Rastlina zraste do 90 cm visoko in pozno poleti požene številne prekrasne bele cvetove s škrlatno pego na sredini. Cvetne poganjke obdajajo ozki črtalasti listi, ki spominjajo na njeno daljno sorodnico montbrecijo. Če se ji dovolj približate pa boste odkrili še eno njeno odliko – prijetne dišave, ki jih sproščajo njeni cvetovi.

Tri imena za eno gladiolo

Vrsto je prvič opisal Christian Hochstetter (wikipedia), ki jo je leta 1844 poimenoval Acidanthera bicolor. V prejšnjem stoletju so vrsto premaknili v sorodstvo gladiol. Ker je bilo ime Gladiolus bicolor že zasedeno so botaniki potrebovali novo ime – Gladiolus callianthus, pri čemer so spregledali, da je vrsta že poimenovana kot G. murielae. Tako lahko še danes najdemo celo paleto imen, ki vsa poimenujejo to prekrasno vrsto gladiole.

Sajenje in vzgoja

Eksotični izvor acidantere je kriv, da bo rastlina začela močno poganjati šele v vročem poletnem vremenu, zaradi česar ne rabite hiteti s sajenjem. Počakajte na maj ali celo junij. Za zgodnejše cvetove pa lahko vseeno rastline nakalite v loncih. V ta namen jih aprila posadite v mešanico substrata in peska.
Za sajenje na prosto izberite del vrta, ki dobi veliko popoldanskega sonca. Korenike acidantere posadite 10-15 cm globoko. Na dno sadilne jame nasujte grobega peska, ki bo preprečeval zastajanje vode.
Jeseni, ko bodo poganjki propadli, korenike izkopljite in jih vskladiščite v prostoru brez zmrzali. Čeprav rastlina pri nas ni prezimna na prostem, ne rabite skrbeti, če bo prva zmrzal pomrznila poganjke. Korenika bo ostala nepoškodovana in jo boste še vedno lahko izkopali in shranili do pomladi.

Namenite ji dobro družbo

Beli cvetovi acidantere dobijo še posebej dramatičen videz, če so postavljeni pred temnejše ozadje poleti cvetočih zimzelenih grmovnic kot je npr. cistus ali Pittosporum tenuifolium ‘Purpureum’, ki požene prekrasne slivasto-zelene liste. Za podoben učinek s trajnicami poskusite s cimicifugo iz skupine Atropurpurea.

Škodljivci in bolezni

Acidantera je občutljiva na napade tripsov in listnih uši. Njeni listi pa lahko zamikajo tudi kakšnega polža. Med boleznimi sta najpogostejši siva plesen in gladiolina gniloba korenike.

Vse kar sedaj še potrebujete so korenike te čudovite afriške lepotice.

Že imate to prekrasno čebulico na svojem vrtu? Ne pozabite nam povedati na naši Google+ ali Facebook strani.