Kategorija: jeseni cvetoče

Čudovite čopaste lilije

Čudovite čopaste lilije

čopaste lilijeČe iščete rastlino, ki bo poleti na vaš vrt prinesla nekaj eksotičnosti, pri čemer pa nimate dovolj prostora za velike bananovce in podobne eksote, so za vas prava izbira čopaste lilije (Eucomis). Čopaste lilije so dobile ime po svojih zanimivih socvetjih, ki nekoliko spominjajo na ananas, zaradi česar jih v nekaterih tujih jezikih označujejo tudi z imenom ananasaste lilije. Slovensko ime pa je prevod znanstvenega, ki v grščini pomeni prekrasno čopast in se navezuje na prašnike, ki štrlijo iz socvetij ter dajejo videz kratkih dlak.

Različne botanične vrste in sorte

Socvetja čopatih lilij so polna majhnih cvetov v odtenkih bordo rdeče ali belo-zelene barve. V rodu Eucomis najdemo samo 15 različnih vrst rastlin, ki izvirajo iz južne Afrike. Kljub imenu nimajo z lilijami nič skupnega in so v sorodu z nam bolj domačimi hijacintami. Zaradi svoje oblike in zanimivih socvetji so zelo priljubljen dodatek poletnega vrta. Odlično se podajo tako v korita kot tudi na grede. Čeprav niso povsem prezimno trdne, lahko na vrtu uspešno preživijo kakšno toplejšo zimo. V kolikor pa želite biti povsem prepričani, da boste lahko njihova socvetje občudovali tudi prihodnje leto pa jih raje prezimite v prostoru brez zmrzali.
Čopaste lilije bodo popestrile vsako gredo in niso samo dodaten na gredi polni eksotov. Sorta Eucomis comosa ‘Sparkling Burgundy’ je odlična za korita in lonce. Zraste do 75 cm visoko in če posadite le nekaj primerkov v veliko korito, ne boste potrebovali ničesar drugega. V kolikor želite čopaste lilije kombinirati še z drugimi rastlinami, poskusite z moljevcem (Plectranthus), ki bo s svojimi povešavimi poganjki in srebrnimi listi tvori prekrasen kontrast navpičnim in temno rdeče obarvanim socvetjem čopaste lilije ‘Sparkling Burgundy’. V korita pa lahko posadimo tudi druge bolj kompaktne vrste čopastih lilij. Vrsta E. vandermerwei požene svoje temno škrlatne cvetove na kratkih do 30 cm visokih socvetjih, ki poženejo na sredi rozete iz pegastih listov. Čudovita je tudi pozno cvetoča vrsta E. autumnalis, ki požene zelenkasto bele cvetove, ki kasneje izrazito pozelenijo. Na gredi čopaste lilije kombinirajte s pozno poleti cvetočimi trajnicami in okrasnimi travami. Poskusite kombinacijo E. comosa in E. bicolor s kitajskim miskantom (Miscanthus sinensis ‘Little Kitten’), rudbekijami in baklastimi lilijami.

Kako skrbimo za čopaste lilije

Ključnega pomena za uspešno rast in razvoj šopastih lilij je, da jim zagotovimo dobro odcedna tla. V ta namen jim na dno sadilne jame nasujte nekaj cm grobega peska. V kolikor na vašem vrtu pogosto zastaja voda, izberite vrsto Eucomis pole-evansii, ki je nekoliko bolj odporna na vlažno rastišče. Za čopaste lilije je potrebno tudi nekaj sence. Najbolje je, če jih lahko posadite na rastišče, ki je zaščiteno pred opoldansko pripeko.
Rastline posadite čim prej v rastni sezoni. Posadite jih na 3-4-kratno globino višine čebulice. Pri manjših čebulicah je to približno 6-9 cm globoko, pri večjih pa vse do 18 cm. Med rastno sezono jih redno zalivajte, da se rastline ne bodo izsušile.
Kot že rečeno bodo čopaste lilije preživele milejše zime, vendar jih je jeseni priporočeno izkopati in prezimiti na toplem.

Dalije: živahna Mehika na naših gredah

Dalije: živahna Mehika na naših gredah

DalijeČeprav so dalije dobro poznali že Azteki, ki so jih gojili tako za okras kot tudi za prehrano, jih je zahodni svet odkril šele okrog leta 1650. V tem času je Francisco Hernandez objavil svoje risbe rastlin, ki jih je opazil na svojem potovanju po Mehiki. Šele okrog leta 1790 pa je rod dobil svoje ime po švedskem botaniku in Linnejevem učencu – Andersu Dahlu. Prvo odkrito vrsto so poimenovali Dahlia juarezii. Zanjo so bili značilni enostavni cvetovi s svetlo rdečimi cvetnimi listi. Že čez 40 let so dalije opazili tudi vrtnarji, ki so jih začeli z zanimanjem gojiti in križati. Iz relativno malega števila vrst (rod obsega nekje okrog 40 različni vrst), se je v teh 200 letih izoblikovalo na tisoče različnih sort. Slednji ponujajo neverjetno pestrost cvetov, tako v barvi kot tudi v velikosti in obliki. Dalije pa se lahko močno razlikujejo tudi v velikosti, saj lahko najdemo pritlikave sorte visoke samo 30 cm kot tudi orjakinje, ki dosežejo do 2,5 m višine.

Kje dalije najbolje uspevajo

Dalije najbolje uspevajo na polnem soncu in dobro odcednih tleh. Če želimo zgodnejše cvetenje, zgodaj aprila gomolje posadimo v lonce. Lonce zalivamo in ob prvih znakih poganjkov postavimo na sončno mesto. S presajanjem oz. sajenjem na vrt je potrebno počakati do zadnje zmrzali. Pred presaditvijo izkopljemo 15-20 cm globoko luknjo in ob njo namestimo podporne palice. Podporo je bolje postaviti še preden smo posadili rastline, saj bi lahko kasneje poškodovali korenine ali gomolje. Gomolj postavimo vodoravno v sadilno jamo in jo zapolnimo z zemljo. Če dalije nismo predhodno gojili v loncu, se prvi znaki poganjkov pojavijo nekje po dveh tednih. Ob sajenju lahko rastline tudi že pognojimo, ponovno pa dalije pognojimo v mesecu juliju.
Za bogato cvetenje redno odstranjujte odcvetele cvetove. Najbolje je, če to storite vsak dan. S tem boste preusmerili energijo rastline v tvorbo novih cvetov in podaljšali sezono cvetenja. Za dodatno spodbudo k obilnemu cvetenju lahko rastlino preko rastne sezono gnojite z gnojilom, ki vsebuje veliko fosforja. Pri sortah z velikimi cvetovi lahko odstranjujemo stranske cvetne brste (enako kot pri čajevkah). S tem omogočimo boljšo prehranjenost glavnega cveta in posledično velike in lepše cvetove.

DalijePrezimovanje dalij

Po propadu rastline ob prvem mrazu odstranimo odmrle poganjke, gomolje pa pustimo v zemlji še dodaten teden ali dva. Gomolje nato previdno izkopljemo, odstranimo čim več prsti in jih pustimo, da se posušijo (1-2 dneva). Gomolje nato skladiščimo v vermikulitu ali lesnih opilkih pri 5-10°C.

Dalije nimajo veliko sovražnikov

Med škodljivci na dalijah največ škode naredijo polži, ki radi obžirajo mlade poganjke. Drugi pogosti škodljivci na dalijah so še listne uši in pršice. Slednje povzročijo rumenenje in propad listov, ki jih poškodujejo s svojim sesanje. Za razliko od polžev, ki ljubijo vlago pa se pršice razmnožijo predvsem v vročem in suhem vremenu. Med boleznimi pa lahko najdemo predvsem različne glivne okužbe kot sta npr. siva plesen in dalijina snet.

DalijeŠe nekaj nasvetov za kombiniranje

Dalije polepšajo vsako gredo s svojimi živahno obarvanimi cvetovi. Dodaten bonus pa je tudi njihova izredno dolga sezona cvetenja, saj bodo na ustreznem rastišču cvetele vse do prve zmrzali. Dalije zelo enostavno kombiniramo z drugimi rastlinami, k čemur pomaga tudi to, da imamo pri dalijah sortno raznolikost, ki zapolni prav ves razpon od pritlikavih pa do visokih trajnic, zaradi česar je kombiniranje resnično enostavno. Kaktus in polkaktus dalije se npr. krasno podajo k enostavnim cvetovom nebinovk kot npr. rudbekijam, slamnikom in kokardam. Za kombinacijo s temi rastlinami poskusite posaditi sorte dalij, ki zacvetijo v oranžnih, rumenih ali rdečih tonih. Za nekaj kontrasta pa lahko posadite dalije z baklastimi lilijami (Kniphofia) ali ostrožniki (Delphinium), ki bodo pognali svoja navpična socvetja nad cvetovi dalij. Bogati cvetovi dalij se lepo podajo tudi k srednje velikim ali visokim okrasnim travam kot sta npr. anemantela (Anemanthela lessoniana – prej Stipa arundinacea) in miskant (Miscanthus sinensis).
Poleg podeželskega vrta, dalije svoje mesto zaslužijo tudi na vrtu, ki ga preveva tema tropske eksotičnosti. Njihovi živahni cvetovi bodo dodali nekaj barve med velike liste tropskih rastlin. Še posebej se dalije podajo k listom prezimno trdnih bananovcev in facije. Uporabite sorte, ki bodo cvetele s temno rdečimi, oranžnimi, rumenimi ali izrazito rožnatimi cvetovi. Kombinirajte jih tudi s kozmejami in kanami.

Jesenski podlesek – jesenska zvezda vrta

Jesenski podlesek – jesenska zvezda vrta

Jesenski podlesek - Svet čebulicVerjetno najbolj znana jeseni cvetoča čebulnica je jesenski podlesek. Čeprav mu nekateri napačno pravijo tudi jesenski žafran, gre za povsem drugo skupino jeseni cvetočih rastlin. Jesenski podleski začnejo odpirati svoje cvetove med sredino septembra in začetkom novembra. Cvetovi so veliki in čašasti ter poženejo neposredno iz tal, saj listi odmrejo že pred koncem poletja. Navdušeni vrtnarji so vzgojili že pestro paleto sort v različnih odtenkih rožnate ali bele barve.

Kako uspemo z jesenskim podleskom

Čebulice posadite v dobro odcedna, vendar vlažna tla. Za ustrezno strukturo tal v sadilno jamo dodajte veliko organske snovi. Za sajenje izberite rastišče, ki ni izpostavljeno močnemu opoldanskemu soncu, a kljub temu prejme veliko popoldanske svetlobe. Jesenski podlesek bo zacvetel tudi v senci, vendar bo cvetov manj.
Čebulice lahko sadite med sredino poletja in začetkom septembra, ko rastlina še ne cveti. Posadite jih približno 7-10 cm globoko. Preko zime jih nekoliko pokrijte s kompostom, zgodaj spomladi pa še pognojite z mineralnim gnojilom.
Odlična stran jesenskega podleska je, da bo cvetel ne glede na to kje se čebulice nahaja, zaradi česar ga lahko uporabite tudi za okras v stanovanjih. Postavite jih v skupini v stekleno posodo na sončno mesto in uživali boste lahko do dva tedna cvetočih podleskov.

Odlični sosedi za jesenski podlesek

Nežni beli cvetovi jesenskega podleska Colchicum speciosum ‘Album’ se odlično podajo v družbo temačnih listov kačje brade (Ophiopogon planiscapus ‘Nigrescens’) in hojher (izčrpen članek o slednjih). Rožnato cvetoče jesenske podleska pa posadite skupaj z rastlinami s srebrnkastimi listi, kot je npr. pelin Artemisia stellaria. Za enkraten učinek jih posadite neposredno v grobi pesek.
Za ozadje izberite grmovnice kot so npr. ruj in različne hortenzije.

Previdno z listi

Rastlino se izkorišča tudi za zdravilne namene, saj vsebuje alkaloid kolhicin, ki pa je lahko usoden za nabiralce čemaža. Jesenski podlesek in čemaž namreč uspevata na enakih rastiščih in spomladi poženeta sorazmerno podobne liste. Ob nabiranju čemaža nas lahko premočan vonj, ki se sprošča ob nabiranju zavede in naberemo tudi liste jesenskega podleska. Slednji so zaradi visoke vsebnosti alkaloida kolhicina zelo strupeni.

Nerine: manj znane jesenske čebulnice

Nerine: manj znane jesenske čebulnice

Nerine bowdenii
Rod Nerine sestavlja okrog 30 vrst rastlin, ki so doma na kamnitih policah in peščenih rastiščih Južne Afrike.
Za vse predstavnike rodu je značilno, da poženejo socvetja na neolistanih poganjkih. Cvetovi so trobentasti in z nazaj zavitimi cvetnimi listi. Najbolj pogosti gojeni vrsti tega rodu sta N. bowdenii in N. sarniensis, pri čemer prva predstavlja približno 90% vseh gojenih predstavnikov rodu. K temu verjetno pripomore tudi dejstvo, da vrsta N. bowdenii najbolje prenaša nizke temperature.

Nerine bowdenii

Vrsta Nerine bowdenii je robustna trajnice in je verjetno ena izmed najodličnejših pozno cvetočih čebulnic. Jeseni požene socvetja s 5-10 trobentastih cvetov obarvanih v svetlo roza. Cvetovi so tudi prijetno dišeči. Ob zaključku cvetenja se ob osnovi rastlin pojavijo še trakasti svetleči listi.
Na vrtu ji namenite sončno in suho rastišče. Rastlino posadite spomladi oz. jeseni (po cvetenju), če ste izkopali in razdelili obstoječo rastlino. Jeseni je potrebno rastlino tudi zelo dobro zaščititi z debelim slojem zastirke.
Rastlina se dobro obnese tudi za rezano cvetje ali kot lončnica za rastlinjake.

Nerine flexuosa albaNerine flexuosa Alba

Bela oblika vrste Nerine flexuosa je prekrasna belo cvetoča trajnica. Na socvetjih požene do 15 cvetov z ozkimi in nazaj zavihanimi cvetnimi listi. Cvetna stebla požene do 60 cm visoko.
Za vzgojo potrebuje nekoliko več potrpljenja, saj je v primerjavi z drugimi vrstami nekoliko zahtevnejša. Od drugih vrst se razlikuje tudi po tem, da bo uspevala tudi v senci.

Nerine sarniensis

Vrsta N. sarniensis uspeva v hribih kapske province (JAR). Njeni cvetovi so živahno rdeči z zelo opaznimi prašniki. Rastlina je nekoliko bolj občutljiva kot vrsta N. bowdenii, zaradi česar jo boste morali prezimiti v hladnejšem rastlinjaku. Najbolje je, če jo posadite v lonce, ki jih napolnite z mešanico organske snovi, grobega peska ali perlita in listnega opada. Čebulice posadite tako, da bodo njihovi vratovi gledali iz substrata. Med čebulice po površini substrata nasujte še grobi pesek, ki bo preprečil površinsko plesnobo.

Nerine sarniensisSajenje in nega nerin

Rastline posadite spomladi oz. poleti, ko so rastline v mirovanju. Posadite jih na sončno rastišče in dobro odcedna tla. Med rastlinami pustite 10 cm prostora. Čebulice posadite tako, da bo vrh čebulice tik na površino substrata. Pred sajenjem dobro premislite kam jih boste posadili, saj rastline ne marajo presajanja.
Med rastno sezono rastline dobro zalivajte, v fazi mirovanja pa pustite, da se med zalivanjem izsušijo. Večje rastline lahko po potrebi izkopljete in razdelite, vendar tega ne počnite prepogosto, saj so rastline občutljive na presajanje in potrebujejo nekaj časa, da se dobro zakoreninijo ter zacvetijo.
Po potrebi rastline pognojite z mineralnimi gnojilom, ki vsebuje malo dušika in veliko fosforja.

Namnoževanje nerin

Rastlino lahko namnožite iz zarodnih čebulic tako, da jeseni (po cvetenju) ali spomladi razdelite večje rastline. Za namnožitev lahko uporabite tudi semena, ki jih takoj ob zrelosti posejete na mešanico organske snovi, grobega peska ali perlita in listnega opada in kalite pri 10-13°C. Rastline iz semen bodo potrebovale več let, da poženejo prve cvetove. Pri vrsti N. bowdenii je to nekje med 5 in 6 let, pri vrsti N. sarniensis 4-5 let, pri pritlikavih predstavnikih pa nekje 3 leta.

Bolezni in škodljivci

Vsi predstavniki tega rodu so občutljivi na pojav volnatih uši. Po nekaterih virih pa tudi na narcisino muho.

Kombiniranje

Zelo dobra dopolnitev za nerine so jesenski podleski in jeseni cvetoče ciklame, ki poženejo ne koliko nižje cvetove v podobnih tonih. Na sončnem rastišču ob južni strani zidu jih lahko kombinirate z zvezdastim jasminom.

Kako lahko dalije še polepšajo vaš vrt

Kako lahko dalije še polepšajo vaš vrt

Prekrasna rožnato-vijoličasta dalija - Svet čebulic Že več kot 200 let vrtnarski navdušenci vzgajajo najrazličnejše sorte dalij in z njimi krasijo svoje vrtove. V sodobnem času pa dalije niso le del formalnih gred, temveč so odličen dodatek za okrasne grede zasajene z grmovnicami in zelnatimi trajnicami. Na teh gredah lahko še posebej dobro izkoristimo dalije za polepšanje grede proti koncu sezone, ko so spomladi in poleti cvetoče rastline že izgubile svoj čar. Odlično se podajo tudi v družbo rastlin z velikimi listi, s katerimi lahko oblikujejo zasaditev z bolj eksotičnim videzom.
Dalije so znane po svoji dolgi cvetni sezoni, saj cvetijo od konec julija pa vse do prve zmrzali, kar se lahko v posameznih letih zavleče vse do novembra. Za bolj zgodne cvetove dalije nakalite v loncih že proti zgodaj spomladi. Tako boste v maju namesto suhih gomoljev na gredo sadili že rastoče rastline, ki bo zacvetele hitreje v sezoni in tako podaljšale čas cvetenja.

Kako uspešno gojimo dalije

Ne glede na to ali smo dalije kupili na novo ali pa imamo dalije na vrtu že dalj časa, vsako leto začnemo znova in jih ponovno posadimo – dalije namreč niso prezimno trdne, zaradi česar jih je potrebno vsako jesen izkopati in prezimiti v prostoru brez zmrzali.
Za začetek gomolje dalij dobro namočite. Gomolje postavite v globoko posodo in jih zalijte z mlačno vodo, v kateri jih pustite 30 minut, da se gomolji dobro napijejo. Gomolje nato posadite v plitev lonec ali pladenj napolnjen z večnamenskim substratom. Za zgodnje cvetove gomolje dalij postavite na toplo in svetlo mesto. Ko bodo začele rastline močno poganjati jih prenesite v večje lonce in začnite zalivati s tekočim gnojilom. Po zadnji slani lahko gomolje prenesete na prosto in posadite na gredo.
Na gredi jim namenite sončno in zaščiteno lego. Tla naj bodo bogata in dobro odcedna. Kljub temu pa jih bo potrebno ob suši tudi občasno zaliti. Dalije so tudi precej požrešne rastline in bodo za rast in cvetenje potrebovale veliko hranil. Pri večjih sortah boste morali rastline po potrebi tudi podpreti.
Takoj, ko se začnejo odpirati prvi cvetovi ne pozabite začeti odstranjevati odcvetelih cvetov, s čimer si boste zagotovili vedno nove cvetove.

Dalije z enostavnimi cvetovi - Svet čebulicJeseni dalije izkopljite

Na koncu sezone počakajte, da prva slana uniči poganjke. Takrat dalije izkopljite in odrežite poganjke približno 5-7 cm nad gomoljem. Gomolje obrnite na glavo, da bo iz votlih stebel odtekla vsa tekočina, nato pa jih vskladiščite v hladnem prostoru brez zmrzali.

Namnožite si dalije

V kolikor bi želeli imete še več svojih najljubših dalij, si jih lahko namnožite tudi sami s pomočjo potaknjencev. Za pripravo potaknjencev najprej posadite gomolje dalij v večnamenski substrat in jih postavite na toplo in sončno mesto. Počakajte, da poganjki poženejo do 5 cm višine, nato pa jih previdno odstranite tik na osnovo. Pomočite jih v pripravek za zakoreninjanje in jih posamično potaknite v manjše lonce (cca. 8 cm premera). Potaknjence postavite na toplo mesto (18-21°C), vendar ne na neposredno sonce. Nekje junija lahko potaknjence že posadite v večje lonce ali na gredo.

Imate morda svojo najljubšo dalijo – naložite fotografije in jih delite z nami na naši Google+ ali Facebook strani.

Zasejte si ciklame

Zasejte si ciklame

Svoje najljubše jeseni cvetoče ciklame lahko vzgojite tudi iz semen.

Ciklame

Kakor hitro semenske kapsule dozorijo in se odprejo, naberite semena ciklam kot je npr. bršljanovolista ciklama (Cyclamen hederifolium) in jih posejte v lonce. Lonec napolnite z večnamenskim substratom, ki ga zmešate z grobim peskom v razmerju 2:1 (substrat : pesek). Lonec napolnite skoraj do roba in ga s prsti nežno steptajte. Na površino posejte semena, pri čemer pazite, da se ne bodo stikala med seboj. Semena seda zasujte s substratom, na koncu pa še s plastjo peska. Slednja bo preprečila, da bi se na površini substrata razvila plesen oz. da bi listi kalic ležali na mokrem substratu in zgnili. Pomembno je, da semena prekrijete s substratom in peskom, saj semena na svetlobi ne bodo vzklila.

Za prvo zalivanje postavite lonec v posodo z vodo in pustite, da se substrat dobro navlaži. Lonce s semeni postavite v hladnem prostoru, kjer je temperatura nekje okrog 15°C.

Ciklame pustite rasti v loncu, v katerega ste jih posejali, vsaj eno sezono. V nov lonec ali na gredo jih lahko presadite šele, ko bodo prešle v mirovanje v svoji drugi sezono.

Kdaj bodo semena vzklila?

Semena ciklam navadno vzkalijo v 30-60 dneh od sejanja, vendar bodo semena vzklila takrat, ko ciklama cveti. To pomeni, da bodo semena pomladne ciklame (C. coum) vzklila spomladi, semena jeseni cvetočih ciklam pa v jesenskem času.

Nekoliko bolj potrpežljivi pa boste morali biti pri navadni ciklami (C. purpurascens). Pri tej ciklami se bodo semena prvo leto sprostila iz plodu, v drugem letu bodo semena dozorela in če jih takoj posejete, bodo v tretjem letu vzklila. V kolikor se boste izbrali to ciklamo za vzgojo iz semen, se torej pripravite na večletno pričakovanje prvih rastlinic.

Jeseni cvetoči žafrani

Jeseni cvetoči žafrani

Ali tudi vi vedno pomislite na pomlad, ko zaslišite besedo žafran? Žafrani so resnično med prvimi cvetovi, ki poživijo konec zime in prikličejo prve sončne žarke. Še zdaleč pa niso sinonim samo za pomlad. Številne vrste bodo prav veselo zacvete pozno jeseni in poživile grede in korita s svojimi barvitimi cvetovi.

Crocus sativusPravi žafran (Crocus sativus)

Med jeseni cvetoče žafrane spada tudi pravi žafran, ki se ga uporablja za pridobivanje dragocene začimbe. Kot začimbo se uporabljajo vratovi prašnic, ki jih še danes nabirajo ročno.

Pravi žafran je verjetno potomec vrste C. cartwrightianus, ki izvira iz Krete. Možna druga prednika sta še vrsti C. thomasii in C. pallasii. Zaradi nastanka s križanjem je nezmožen tvorbe semen, kar pomeni, da ga je potrebno razmnoževati nespolno.

Čeprav se ga goji predvsem v Sredozemlju, je sposoben preživeti tudi zimske temperature do -10°C in krajša obdobja snežne prevleke. Kljub vsemu pa ga je pri nas najbolje ustrezno zaščiti oz. izkopati in prezimiti na toplem.

Crocus banaticusBanatski žafran (C. banaticus)

Banatski žafran je jeseni cvetoč žafran, ki je doma na Balkanskem polotoku in zahodni Ukrajini. Njegovi cvetovi imajo zanimivo obliko, saj trije veliki cvetni listi obdajajo tri majhne notranje cvetne liste. Tudi zeleni listi so nekoliko drugačni, saj nimajo značilnih srebrnih prog, ki jih navadno najdemo pri žafranih.

Lepi žafran (C. pulchellus)

Še en prekrasen jeseni cvetoči žafran je lepi žafran. Lepi žafran povsem upraviči svoje znanstveno ime, saj požene prekrasne nežno vijoličaste cvetove s temnimi venami in rumeno sredino cveta. Nizko jesensko sonce še posebej poživi njegove cvetove tako, da zažarijo na svojem rastišču.

Krasni žafran (C. speciosus)

Tudi pri krasnem žafranu se je navdušenje nad njegovimi cvetovi prikradlo tudi v njegovo ime. Krasni žafran je razširjen v Turčiji, osrednji Aziji in južni Ukrajini. Na hitro spominja na pravi žafran, vendar požene nekoliko svetlejše cvetove v modri barvi. Cvetovi so posejani s temnejšimi žilami.
S časom se je razširilo večje število sort, ki so jih vzgojili navdušeni vrtnarji. Med tem je potrebno omeniti sorte ‘Aitchisonii’ z velikimi modro-vijoličastimi cvetovi, ‘Oxonian’ s podobno modro-vijoličastimi cvetovi, ki jih krasijo temno oranžni pestiči in ‘Conqueror’, ki požene temno modre cvetove.

Kombinacije

Jeseni cvetoči žafrani se odlično kombinirajo med seboj. Lepo pa se bodo podali tudi k jesenskim podleskom, s katerimi si delijo cvetno sezono. Paziti morate le, da jih ne posadite preblizu skupaj, saj jesenski podleski spomladi poženejo velike liste, ki lahko preveč zasenčijo žafrane.
Namesto jesenskih podleskov lahko uporabite tudi jeseni cvetoče ciklame kot je npr. bršljanolistna ciklama (Cyclamen hederifolium).